»Že kot mala deklica sem bila zelo veliko sama in tega si nisem želela. Samota pa se je skozi življenje le še nadaljevala. Vse sem delala, da ne bi bila sama, vendar sem se počutila vedno bolj sama. Tudi takrat , ko je bilo okrog mene polno ljudi, je bil občutek samote v meni enak. Z mamo nisem čutila povezanosti in bližine, čeprav smo bili skupaj kot družina. Želela sem si lepše in boljše življenje, kot sta ga imela moja starša. V meni je bila velika praznina in želja po partnerju, ki me bo “rešil” samote. Večkrat sem doživljala obup, nisem več hotela živeti in obdajale so me misli na samomor. Svojo bolečino sem zatirala s hrano, potovanji in z delom v službi. V meni je bila globoka žalost…
Z uporabo Teorije Eksena se je moje doživljanje sveta popolnoma spremenilo. Danes sem tu, ko sem povezana z mojo mami. Navzven morda enako pijeva skupaj kavo kot nekoč, v občutku pa je sprememba, ki se je ne da opisati. Ločeval naju je debel zid, ki sem ga nekoč zgradila okrog sebe. Danes tega zidu ni več. Želim si živeti! S partnerjem ali brez njega. To pa je za mene največja osvoboditev. Globoka žalost je odšla in nadomestila sta jo radost in volja do življenja. Imam svoj dom, v katerem je toplina. Nisem več sama, saj imam v svojem življenju podporo najbolj ljubečih ljudi, in četudi živim sama, ne občutim več samote.« (slušateljica Simona F.)
