Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti

Splošno deklaracijo o kulturni raznolikosti je sprejela Generalna konferenca UNESCO na 31. zasedanju v Parizu leta 2001.

Ker po našem vedenju ni bilo slovenskega prevoda te plemenite mednarodne listine, smo na Ekseni leta 2016 samoiniciativno in z lastnimi sredstvi ta dokument prevedli v slovenski jezik. Ker je Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti človekoljuben in univerzalen dokument smo omogočili tudi prosti dostop do prevoda širši javnosti.
Ker so poslanstvo Eksene izobraževanja na področju odnosov, skozi katera spodbujamo ljudi, da v svoje odnose vnašajo strpnost, sprejemanje in spoštovanje, iskreno verjamemo v človekoljubna načela, ki so zapisana v tovrstnih mednarodnih listinah. Tako so osnove naših izobraževanj prav Splošna deklaracija človekovih pravic, Deklaracija o otrokovih pravicah in Deklaracija o načelih strpnosti.

Na Izobraževalnem centru Eksena trdno verjamemo, da je strpnost pomemben človekoljuben civilizacijski ideal, ki omogoča uresničevanje temeljnih človekovih in otrokovih pravic ter skozi to razvoj in napredek družbe na temeljih miru in medsebojnega spoštovanja. Pomembno področje strpnosti je tudi priznavanje in spoštovanje kulturne raznolikosti, ki jo Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti dvigne na nivo »skupne dediščine človeštva.«

V Ekseni si želimo, da človekoljubna sporočila teh mednarodnih dokumentov, ne bi ostajala samo lepa črka na papirju, ampak da bi jih ljudje čim bolj uresničevali tudi v svojem življenju.

Avtorske pravice:
Izobraževalni center Eksena daje slovenski prevod Splošne deklaracije o kulturni raznolikosti v prosto uporabo javnosti v namen objavljanja in razširjanja. Pri tem je potrebno navesti: Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti, UNESCO, 2001. Slovenski prevod: Izobraževalni center Eksena, 2016. Tiskano izdajanje in razširjanje prevoda je dovoljeno le s pridobitvijo soglasja Eksene.

Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti

(Avtor prevoda: Izobraževalni center Eksena)

Sprejeta na 31. zasedanju Generalne konference UNESCO. Pariz, 2. november 2001.

Predgovor – Kulturna raznolikost: vizija

»Kulturno bogastvo sveta je njegova raznolikost v dialogu.«

Unescova Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti je bila soglasno sprejeta v zelo neobičajnem kontekstu. Prišla je po dogodkih 11. septembra 2001 in Generalna konferenca UNESCO, ki se je sestala na svojem 31. zasedanju, je bilo prvo srečanje na ministrski ravni po teh grozovitih dogodkih. To je bila priložnost, da države znova potrdijo svoje prepričanje, da je medkulturni dialog najboljše jamstvo za mir, in da v celoti zavrnejo teorijo neizbežnega spopada med kulturami in civilizacijami. Za mednarodno skupnost je to prvi tako široko obsegajoč instrument. Kulturno raznolikost dvigne na raven »skupne dediščine človeštva«, ki je »za človeštvo enako potrebna, kot je za naravo potrebna biološka raznovrstnost«, in določi njeno zaščito kot etični imperativ, ki je neločljiv od spoštovanja posameznikovega dostojanstva.

Deklaracija si prizadeva tako za ohranitev kulturne raznolikosti kot živega in posledično obnovljivega zaklada, ki ga ne smemo dojemati kot nespremenljive dediščine, ampak kot proces, ki zagotavlja preživetje človeštva; kot za preprečevanje segregacije in fundamentalizma, ki bi, v imenu kulturnih razlik, te razlike določil za svete in tako nasprotoval sporočilu Splošne deklaracije človekovih pravic.

Splošna deklaracija jasno navaja, da mora vsak posameznik poleg drugačnosti v vseh njenih oblikah priznati tudi pluralnost  svoje lastne identitete znotraj družb, ki so same pluralne. Samo na ta način je mogoče ohraniti kulturno raznolikost kot prilagodljiv proces in kot zmožnost za izražanje, ustvarjanje in inovativnost. Razprava med tistimi državami, ki bi rade varovale kulturne dobrine in storitve, »ki se, kot nosilci identitete, vrednot in pomena, ne smejo obravnavati zgolj kot proizvodi ali potrošniške dobrine«, in tistimi, ki upajo, da bodo spodbujale kulturne pravice, je bila tako presežena s tem, ko je Deklaracija oba pristopa združila na podlagi poudarjanja vzročne zveze, ki združuje obe dopolnilni stališči. Eno ne more obstajati brez drugega.

Deklaracija, ki jo spremljajo poglavitne usmeritve akcijskega načrta, je lahko izjemno orodje za razvoj, ki lahko da globalizaciji človeško noto. Seveda ne podaja navodil, ampak zagotavlja splošne smernice, ki jih lahko države članice v svojem specifičnem kontekstu, v partnerstvu z zasebnim sektorjem in s civilno družbo, preoblikujejo v politike prelomnega pomena.

Ta Deklaracija, ki se zoperstavlja vase zazrtemu fundamentalizmu in predstavlja obet za bolj odprt, ustvarjalen in demokratičen svet, je zdaj eden od ustanovnih besedil nove etike, ki jo v zgodnjem 21. stoletju spodbuja UNESCO. Moje upanje je, da bo nekega dne pridobila enako veljavo, kot jo ima Splošna deklaracija človekovih pravic.

Koičiro Matsura, generalni direktor Unesca (1999–2009)

Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti

Generalna konferenca,

zavezana k polnemu uveljavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so bile razglašene v Splošni deklaraciji človekovih pravic in drugih splošno priznanih pravnih instrumentih, kot sta dva mednarodna pakta iz leta 1966, ki se nanašata na državljanske in politične pravice ter na ekonomske, socialne in kulturne pravice,

ob sklicevanju, da preambula k Ustavi Unesca potrjuje, »da sta razširjanje kulture ter izobraževanje človeštva za pravičnost in svobodo ter mir nepogrešljivi za človekovo dostojanstvo in predstavljata sveto dolžnost, ki jo morajo, v duhu vzajemnega sodelovanja in skrbi, izpolniti vsi narodi.«,

ob nadaljnjem sklicevanju na 1. člen Ustave, ki Unescu med drugimi cilji podeljuje tudi takšnega, ki priporoča »sklepanje mednarodnih sporazumov, za katere meni, da so potrebni za spodbujanje prostega pretoka idej v besedah in slikah«,

ob sklicevanju na določbe, ki se nanašajo na kulturno raznolikost in uresničevanje kulturnih pravic v mednarodnih instrumentih, ki jih je sprejel UNESCO (1),

ob ponovnem potrjevanju, da je treba kulturo obravnavati kot množico posebnih duhovnih, materialnih, intelektualnih in čustvenih značilnosti družbe ali družbene skupine ter da poleg umetnosti in literature obsega tudi življenjske sloge, načine sobivanja, vrednostne sisteme, tradicije in prepričanja (2),

ob ugotavljanju, da je kultura v središču sodobnih razprav o identiteti, socialni koheziji in razvoju ekonomije, ki temelji na znanju,

ob potrjevanju, da so spoštovanje do raznolikosti kultur, strpnost, dialog in sodelovanje v ozračju vzajemnega zaupanja in razumevanja med najboljšimi jamstvi za mednarodni mir in varnost,

ob prizadevanju za večjo solidarnost na osnovi priznavanja kulturne raznolikosti, zavedanja o enotnosti človeštva in razvoja medkulturnih izmenjav,

ob upoštevanju, da proces globalizacije, ki ga pospešuje hiter razvoj novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, kljub temu da predstavlja izziv za kulturno raznolikost, ustvarja pogoje za obnovljen dialog med kulturami in civilizacijami,

ob zavedanju posebne pristojnosti, ki je bila znotraj sistema Združenih narodov zaupana Unescu, da zagotovi ohranjanje in spodbujanje plodne raznolikosti kultur,

razglaša naslednja načela in sprejema to Deklaracijo:

IDENTITETA, RAZNOLIKOST IN PLURALIZEM

1.    člen – Kulturna raznolikost: skupna dediščina človeštva

Kultura ima v času in prostoru različne oblike. To raznolikost se uresničuje z izvirnostjo in s številčnostjo identitet skupin in družb, ki sestavljajo človeštvo. Kot vir izmenjav, inovacij in ustvarjalnosti je kulturna raznolikost za človeštvo enako potrebna, kot je za naravo potrebna biološka raznovrstnost. V tem smislu je skupna dediščina človeštva in jo je treba priznati ter potrditi v korist sedanjih in prihodnjih generacij.

2.    člen – Od kulturne raznolikosti do kulturnega pluralizma

V naših vse bolj raznolikih družbah je bistveno zagotoviti tako skladno sodelovanje med ljudmi in skupinami z mnogimi, različnimi in dinamičnimi kulturnimi identitetami kot njihovo voljnost, da živijo skupaj. Politike za vključevanje in sodelovanje vseh državljanov so jamstvo za socialno kohezijo, ki je vitalnost civilne družbe in miru. Tako opredeljen daje kulturni pluralizem politični izraz realnosti kulturne raznolikosti. Kulturni pluralizem, ki je neločljiv od demokratičnega okvira, je ugoden za kulturno izmenjavo in razvijanje ustvarjalnih sposobnosti, ki podpirajo javno življenje.

3.    člen – Kulturna raznolikost kot dejavnik razvoja

Kulturna raznolikost širi obseg možnosti, ki so dostopne vsem; je eden od virov razvoja, ki ga ne gre razumeti zgolj v preprostem smislu gospodarske rasti, ampak tudi kot način za doseganje bolj zadovoljivega intelektualnega, čustvenega, moralnega in duhovnega obstoja.

KULTURNA RAZNOLIKOST IN ČLOVEKOVE PRAVICE

4.    člen – Človekove pravice kot jamstvo za kulturno raznolikost

Zaščita kulturne raznolikosti je etični imperativ, ki je neločljiv od spoštovanja človeškega dostojanstva. Pomeni zavezanost človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, še posebej pravicam oseb, ki pripadajo manjšinam in domorodnim ljudstvom. Nihče se ne more sklicevati na kulturno raznolikost, da bi s tem kršil človekove pravice, ki jih jamči mednarodno pravo, ali da bi omejil njihovo področje uporabe.

5.    člen – Kulturne pravice kot spodbudno okolje za kulturno raznolikost

Kulturne pravice so sestavni del človekovih pravic, ki so splošno veljavne, nedeljive in medsebojno odvisne. Za razcvet ustvarjalne raznolikosti je potrebna polna uveljavitev kulturnih pravic, kot so opredeljene v 27. členu Splošne deklaracije človekovih pravic ter v 13. in 15. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Vse osebe imajo zatorej pravico, da se izražajo in ustvarjajo ter razširjajo svoja dela v jeziku po svoji izbiri in zlasti v svojem maternem jeziku; vse osebe so upravičene do kakovostne izobrazbe in usposabljanja, ki v celoti spoštuje njihovo kulturno identiteto; in vse osebe imajo pravico, da se lahko udejstvujejo v kulturnem življenju, ki ga sami izberejo, in da izvajajo svoje kulturne prakse, ob spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.    člen – Zagotavljanje dostopa do kulturne raznolikosti za vse

Ob zagotavljanju prostega pretoka idej v besedah in slikah je treba paziti, da se lahko vse kulture izrazijo in postanejo vidne. Svoboda izražanja, medijski pluralizem, večjezičnost, enak dostop do umetnosti in do znanstvenega ter tehnološkega znanja, tudi v digitalni obliki, ter možnost, da imajo vse kulture dostop do sredstev izražanja in razširjanja, so jamstvo za kulturno raznolikost.

 KULTURNA RAZNOLIKOST IN ČLOVEKOVE PRAVICE

7.    člen – Kulturna dediščina kot izvir ustvarjalnosti

Ustvarjanje črpa iz korenin kulturne tradicije, vendar se razcveti v stiku z drugimi kulturami. Zato je treba dediščino v vseh njenih oblikah ohranjati, povečevati njeno vrednost in predajati prihodnjim generacijam kot zapis človeških izkušenj in prizadevanj, in tako spodbujati ustvarjalnost v vsej njeni raznolikosti ter navdihovati pristen dialog med kulturami.

8.    člen – Kulturne dobrine in storitve: edinstveni produkti

Ob dandanašnjih gospodarskih in tehnoloških spremembah, ki odpirajo ogromne možnosti za ustvarjanje in inovacije, je treba posebno pozornost nameniti raznolikosti ponudbe ustvarjalnega dela, ustreznemu priznavanju pravic avtorjev in umetnikov ter specifičnosti kulturnih dobrin in storitev, ki jih kot nosilce identitete, vrednot in pomena ne smemo obravnavati zgolj kot produkte ali potrošniške dobrine.

9.    člen – Kulturne politike kot spodbujevalci ustvarjalnosti

Kulturne politike morajo, ob zagotavljanju prostega kroženja idej in del, ustvariti ugodne razmere za proizvodnjo in razširjanje raznolikih kulturnih dobrin in storitev preko kulturnih industrij, ki imajo sredstva za svojo uveljavitev na lokalni in globalni ravni. Vsaka država mora ob upoštevanju svojih mednarodnih obveznosti opredeliti svojo kulturno politiko in jo izvajati na način, ki se ji zdi primeren, bodisi v obliki operativne podpore ali z ustreznimi predpisi.

KULTURNA RAZNOLIKOST IN MEDNARODNA SOLIDARNOST

10.    člen – Krepitev zmogljivosti za ustvarjanje in razširjanje po vsem svetu

Ob trenutnem neravnovesju v pretoku in izmenjavi kulturnih dobrin na globalni ravni je treba okrepiti mednarodno sodelovanje in solidarnost, ki bo vsem državam, še posebej državam v razvoju in državam v prehodu, omogočalo ustanovitev kulturnih industrij, ki so trajne in konkurenčne na nacionalni ter mednarodni ravni.

11.    člen – Ustvarjanje partnerstev med javnim sektorjem, zasebnim sektorjem in civilno družbo

Tržne sile same ne morejo jamčiti ohranjanja in spodbujanja kulturne raznolikosti, ki je ključna za trajnosten človeški razvoj. Iz tega vidika je treba ponovno potrditi prednost javne politike v sodelovanju z zasebnim sektorjem in s civilno družbo.

12.    člen – Vloga Unesca

Tržne sile same po sebi ne morejo zagotoviti ohranjanja in spodbujanja kulturne raznolikosti, ki je ključna za trajnostni človeški razvoj. Iz te perspektive je treba ponovno potrditi prednost javne politike v sodelovanju z zasebnim sektorjem in s civilno družbo.

UNESCO ima, v skladu s svojimi pristojnostmi in nalogami, odgovornost, da:

(a)    spodbuja vključevanje načel, ki so opredeljena v tej Deklaraciji, v razvojne strategije, ki jih pripravljajo v različnih medvladnih organih;

(b)    služi kot referenčna točka in forum, kjer se lahko države, mednarodne vladne in nevladne organizacije, civilna družba in zasebni sektor združijo pri razvoju konceptov, ciljev in politik, s katerimi spodbujajo kulturno raznolikost;

(c)    znotraj svojih področij pristojnosti izvaja dejavnosti pri uvajanju standardov, ozaveščanju in krepitvi zmogljivosti na področjih, ki so povezana s to Deklaracijo;

(d)    omogoča izvajanje akcijskega načrta, katerega glavne smernice so priložene tej Deklaraciji.

Opombe
1 Zlasti z naslednjimi: Sporazum iz Firenc iz leta 1950 in njegov Protokol iz Nairobija iz leta 1976, Splošna konvencija o avtorskih pravicah iz leta 1952, Deklaracija o načelih mednarodnega kulturnega sodelovanja iz leta 1966, Konvencija o ukrepih za prepoved in preprečevanje nezakonitega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastniške pravice iz leta 1970, Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972, Deklaracija o rasi in rasnih predsodkih iz leta 1978, Priporočilo o statusu umetnikov iz leta 1980 in Priporočilo o varovanju tradicionalne kulture in folklore iz leta 1989.
2 Ta definicija je v skladu s sklepi Svetovne konference o kulturnih politikah (MONDIACULT, Mexico City, 1982), Svetovne komisije za kulturo in razvoj (Naša ustvarjalna raznolikost, 1995) in Medvladne konference o kulturnih politikah za razvoj (Stockholm, 1998).

Poglavitne smernice akcijskega načrta za izvajanje Unescove Splošne deklaracije o kulturni raznolikosti

Države članice se zavezujejo, da bodo sprejele ustrezne ukrepe za razširjanje »Unescove Splošne deklaracije o kulturni raznolikosti« in, zlasti s sodelovanjem, spodbujale njeno učinkovito uporabo za doseganje naslednjih ciljev:

1. Poglabljanje mednarodne razprave o vprašanjih, ki so povezana s kulturno raznolikostjo, posebej o njeni povezavi z razvojem in njenem vplivu na oblikovanje politike, tako na državni, kot mednarodni ravni; ter ob tem izpostaviti zlasti premislek o smotrnosti mednarodnega pravnega instrumenta o kulturni raznolikosti.
2. Napredek pri opredeljevanju načel, standardov in praks, na državni in mednarodni ravni, kot tudi v načinih za izboljšanje ozaveščenosti ter vzorcih sodelovanja, ki so najbolj ugodni za zaščito in spodbujanje kulturne raznolikosti.
3. Podpiranje izmenjave znanja in najboljših praks, povezanih s kulturnim pluralizmom, da se v raznolikih družbah pospešita vključevanje in sodelovanje oseb ter skupin iz različnih kulturnih ozadij.
4. Nadaljnje napredovanje pri razumevanju in pojasnjevanju vsebine kulturnih pravic kot sestavnega dela človekovih pravic.
5. Zaščita jezikovne dediščine človeštva in podpora izražanju, ustvarjanju ter razširjanju v največjem možnem številu jezikov.
6. Spodbujanje jezikovne raznolikosti – ob spoštovanju materinega jezika – na vseh ravneh izobraževanja, povsod, kjer je mogoče, in podpiranje učenja več jezikov od najzgodnejše starosti.
7. Spodbujanje ozaveščenosti o pozitivni vrednosti kulturne raznolikosti s pomočjo izobraževanja in v ta namen izboljšanje zasnove učnih načrtov ter izobraževanja učiteljev.
8. Vključevanje tradicionalnih pedagoških pristopov v izobraževalni proces, kjer je to primerno, z namenom ohranjanja in polne uporabe kulturno primernih metod komunikacije in prenosa znanja.
9. Spodbujanje »digitalne pismenosti« in zagotavljanje večjega obvladovanja novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki bi morale veljati tako za izobraževalne panoge kot tudi za učne pripomočke, ki lahko okrepijo učinkovitost izobraževanja.
10. Spodbujanje jezikovne raznolikosti v kibernetskem prostoru in podpiranje splošnega dostopa do vseh javnih informacij v globalnem omrežju.
11. Odpravljanje digitalnega razkoraka v tesnem sodelovanju z ustreznimi organizacijami v sistemu Združenih narodov; s podpiranjem držav v razvoju pri dostopu do novih tehnologij, s pomočjo tem državam pri obvladovanju informacijskih tehnologij, s pospeševanjem digitalnega razširjanja njihovih domačih kulturnih produktov in z dostopom teh držav do izobraževalnih, kulturnih in znanstvenih digitalnih virov, ki so na voljo po svetu.
12. Spodbujanje proizvodnje, zaščite in širjenja raznolikih vsebin v medijih in globalnih informacijskih omrežjih ter v ta namen pospeševanje vloge javnega radia in televizije pri razvoju kakovostnih avdiovizualnih produkcij, še posebej s podpiranjem ustanovitve sodelovalnih mehanizmov za pospeševanje njihovega razširjanja.
13. Oblikovanje politik in strategij za ohranitev ter povečanje vrednosti kulturne in naravne dediščine, predvsem ustne in nesnovne kulturne dediščine ter boj proti nezakonitemu prometu s kulturnimi dobrinami in storitvami.
14. Spoštovanje in varovanje tradicionalnega znanja, še zlasti znanja domorodnih ljudstev; priznavanje prispevka tradicionalnega znanja, še posebej pri varovanju okolja in upravljanju z naravnimi viri ter spodbujanje medsebojnega dopolnjevanja med sodobno znanostjo in lokalnim znanjem.
15. Podpiranje mobilnosti ustvarjalcev, umetnikov, raziskovalcev, znanstvenikov in intelektualcev ter razvoj mednarodnih raziskovalnih programov in partnerstev, skupaj s prizadevanjem za ohranjanje in krepitev ustvarjalnih zmogljivosti držav v razvoju ter držav v prehodu.
16. Zagotavljanje varovanja avtorskih in sorodnih pravic v interesu razvoja sodobne ustvarjalnosti in poštenega plačila za ustvarjalno delo, istočasno pa ohranjanje pravica javnosti do dostopa do kulture, v skladu s 27. členom Splošne deklaracije človekovih pravic.
17. Pomoč pri nastanku ali okrepitvi kulturnih industrij v državah v razvoju in državah v prehodu ter v ta namen sodelovanje pri razvoju potrebne infrastrukture in veščin, spodbujanje nastanka trajnih lokalnih trgov ter olajšanje dostopa kulturnih proizvodov omenjenih držav do globalnega trga in v mednarodne distribucijske mreže.
18. Razvoj kulturnih politik, vključno z operativnimi podpornimi dogovori in/ali ustreznimi zakonodajnimi okvirji, ki so zasnovani za spodbujanje načel, zapisanih v tej Deklaraciji, skladno z mednarodnimi obveznostmi, ki jim je zavezana vsaka država.
19. Tesno vključevanje različnih delov civilne družbe v oblikovanje javnih politik, katerih namen je zaščita in spodbujanje kulturne raznolikosti.
20. Priznavanje in spodbujanje prispevka, ki ga lahko zasebni sektor nudi pri krepitvi kulturne raznolikosti, in v ta namen pospeševanje ustanavljanja forumov za dialog med javnim in zasebnim sektorjem.

Države članice priporočajo, da generalni direktor pri izvajanju Unescovih programov upošteva cilje, ki so določeni v tem akcijskem načrtu, in jih sporoči institucijam sistema Združenih narodov ter drugim medvladnim in nevladnim organizacijam, z namenom povečanja medsebojnega dopolnjevanja ukrepov v korist kulturni raznolikosti.

Avtor prevoda: dr. Nejc Jelen, Izobraževalni center Eksena, © 2016.