»Z družino zelo radi skupaj preživljamo čas in v enem izmed zadnjih pogovorov je najin najstarejši sin rekel :«A se spomnite, kako je bilo včasih pri nas, ko se je vedno mudilo, ko je moralo biti vse kot iz škatlice. Ko smo živeli samo za to, da je bilo vse urejeno in narejeno ? Ko smo se pogovarjali, pa smo povedali vsak svoje mnenje in namesto, da bi s pogovorom kaj rešili, smo s pogovorom stanje še poslabšali, saj smo od mize odšli vsak na svojo stran, skregani in v zameri drug do drugega. Med nami ni bilo razumevanja. Če je prišel ati iz službe z namrščenim obrazom, smo vedeli, da je nekaj narobe in smo se raje umaknili vsak v svojo sobo, njega pa pustili na kavču s svojimi problemi. Vedeli smo, da je bolje, da nič ne sprašujemo, saj smo bili zanj otroci, ki se nas njegovi problemi pač ne tičejo.«
Drugi sin je dodal:«Ja, no, zato pa mi je bila največja muka se pogovarjati, ko pa sem že naprej vedel, da iz te moke ne bo kruha.«
Tretji sin:« No, ampak to je bilo včasih, ko še nismo poznali Teorije Eksena!!»
Kako prav je, da najini mladostniki tu in tam ozavestijo, kakšno je bilo naše življenje pred prihodom na Ekseno. Ko smo dosegali obliko, ki je bila brez vsebine ljubezni tako prazna. Da se zavedajo skupaj z nama, da je potrebno v odnose vlagati, da le ti niso samoumevni, da sva tudi midva kot starša mnogokrat v stiski, da sva tudi midva samo človeka, ki ravno tako delava napake.
Danes več niso problemi moji ali tvoji, ampak so situacije, ki so naše, ne glede na to, kdo izmed nas se sreča z oviro. Drug do drugega smo v razumevanju in v podpori takrat, ko nekdo od nas misli, da ne bo zmogel, ko je nekdo od nas v stiski, ko nekdo od nas ni takšen, kot bi »moral« biti. Naš dom je danes napolnjen z varnostjo, milino in razumevanjem. Zavedamo se, da je lahko vsak od nas točno takšen kot je, da lahko vsak od nas izrazi točno to kar misli, brez strahu, da bo kaznovan ali čuden. Naše življenje temelji na resnici, brez potuhe drug do drugega, v razumevanju, sočutju in podpori.
Vse to nam danes daje moč, da zmoremo in resnica je, da smo skupaj močnejši.
Vsi skupaj smo hvaležni, da hodimo z roko v roki po poti znanja Eksena, ki nam daje orodje, kako iz te moke naredimo najslajši kruh na svetu!«
(slušateljica Barbara K.)
