»O nadstandardu dela na področju odnosov na IC Eksena sem zmeraj spregovorila na »teoretičen« način, se pravi, kot izpovedno dejstvo, da gre za napredek v sprejemanju sebe in drugega, ne le navzven razviden rezultat. Dejstvo pa je, da je praktično to najtežje delo! Tokrat bom povzela situacijo, ki je bila rezultat vrste let poglabljanja vase. Moja Galija ni učenka, ki bi redno opravljala naloge, v šoli zbrano poslušala, imela petice. Nasprotno. In letos, ko je temu botrovala še stroga učiteljica, so situacije kulminirale v stanje zadnjih dveh tednov, ko je pritisk največji. Da je kot ponavadi pomešala predmete in datume, pozabljala zvezke in enega celo izgubila, me še ni vrglo z zadnjega tira. Pač pa njen upor in malomarnost. Sedela sem z njo, pa nič več ni znala. Ni hotela. Rekla je, da ne bo, da ne more, pa pika. Nekoč bi gotovo kričala nanjo. Zgledalo je, kot da ji je malo mar za vse, razen za sobotno zabavo. Ko sem rekla, da zabava odpade, če ne misli opraviti svojih obveznosti, je zajokala. V tistem trenutku sem obupala. V tistem trenutku sem bila prepričana, da bo padla razred, ker ji je malo mar in ker res nič ne zna in ker joka zaradi zabave. In sem nama dala pet minut pavze vsaki zase. Stopila sem v proces teorije Eksena. V naslednji mi je že postalo jasno, da njej nikakor ni malo mar, kot to izgleda. In tudi to ne drži, da nič ne zna in da je jokala zaradi zabave. In sem se odločila, da ji dam vso podporo in ji pomagam, ne glede na vse. V trenutku mi je postalo jasno, kaj je to sprejemanje in kaj je to podpora – ker sem ju občutila v sebi. In bila sem v sočutju do svojega otroka, vedoč, kako težko ji je v resnici. Ko sem prišla nazaj v sobico, je že računala in tudi ona je bila kot jaz povsem druga; pomirjena. Naslednji dan se je začela »tortura«. Eno enko je popravila s štiri, drugo enko s tri, dobila poleg tega še tri petice, tri štirke, dve trojki in eno dvojko. Vse te dni je sledila, sodelovala in vztrajala, brez upora. Totalno sem ponosna nanjo! In hvaležna. Ker sem občutila v sebi ljubezen do nje, ne glede na vse. In tega občutka se ne da opisati. In to otrok čuti. Najina povezanost in sodelovanje je bilo, kot še nikdar doslej.« (slušateljica Eva K.)
